a potreba ljubezen po SiOLu je le prevelika.

See you there.

S prijatelji sem pretekli mesec, kar sem znova doma, preživel veliko do ogromno časa. Eno od zelo pogosto zastavljenih vprašanj se je glasilo: ali bi si želel ostati?

Ne. Zares ne.

München mi je, to ne morem prevečkrat poudariti, dal več, kot sem si sprva nameraval vzeti. Vključno z zaključno noto, da so stvari, pojmi itd. s superfantastičnimi spremljevalnimi pridevniki na koncu dneva še vedno le to, kar so. Da so klišejske parole v golem bistvu povsem pravilne in da je več manj. In manj več. Auch wenn manchmal wenniger leer ist. Presenetljivo, tudi zame.

Presenetljiva so zame presenetljiva spoznanja sama po sebi. Na pol arogantno včasih mislim, da me težko kaj zares preseneti, predvsem na osebnem nivoju. In da očitno, razen v izjemnih primerih, nisem tako netransparenten, kakor sem nekoč mislil, se morda celo trudil. Na srečo. Da končno ne dajem več vtisa, kakor da mi je jasna vsaka najmanjša korelacija na našem ljubem svetu, in da je tako tudi ok.

Hvaležen sem za vsa opažanja. Za vse izrečene in tudi neizrečene besede, ravno te včasih odločilno prevesijo tehtnico. Za vsa najboljša piva v Spodnji Savinski in za vse položene telefonske kable pod pretvezo. Ter za vsa filozofska vprašanja nekje sredi noči, ko je fuzbal že davno minil in ves pir že popit…

Resno, a je Vúčinić al Vučínić?

Prideš špilat. [dolg premor] Ne?

V avtu mi je razbijala kompilacija starih najbolj finih rock’nrollovskih momentov prejšnje dekade, v danem trenutku je kljub izrazito katarzičnemu vremenu zelo sedla. Kakor vsako leto sem se odzval na povabilo, ki ga tako ali tako ne morem odkloniti. Ne zaradi vljudnosti, čeravno je ta ravno tako velik faktor, temveč navsezadnje zaradi lastnega zadovoljstva, čeravno si vsako leto govorim ali mi je bilo tega treba. Rasel sem skupaj z orkestrom in trodnevno sviranje na obali se pač ne odkloni. Stari socialistični spalni prenočitveni prostori, povsem neakustična vadbena “dvorana” in koleričnost v trenutku, ko je potrebna prefinjenost, naredi vso stvar zelo šik. Pa, kaj bom tajil, pomladi te.

Generacijske razlike izginjajo iz leta v leto in vedno znova spoznavam(o), da drug drugega poznamo bolj, kot bi si sami bili mislili. Ta misel se sicer lahko brez posebnih problemov posploši in to, vsaj rad si domišljam da, v pozitivnem smislu. Kljub temu vedno na obalo potujem sam ali v lastni režiji, z avtobusom sva že od nekdaj v konfliktu. Letos prvič povsem sam.

Kje si zaboga, mi že igramo dve uri?

Ob izvozu na primorski avtocesti za Ankaran me je prijetno pospremil prijazen klic z nedvoumnim sporočilom, da me že pogrešajo. Plehmusko, bolj obče rečeno, spremljajo diverzni miti (naši, evropski, nikakor tisti onkraj luže, preden začne kdo razmišljati o kakšnih pitah), zgodbice na mejah normale, ki pa postanejo smiselne, ko sešteješ verjetnosti ob slučajnem dogodku, da se na enem manjšem koncu Slovenije zbere določeno število določenih ljudi. Resničnih jih je še preveč.

Benvenuti a Italia

Tako kot mit o mojem brezhibnem poznavanju prometnih režimov v tujini, medtem ko se brezpogojno zafuram izključno v Sloveniji. Tako sem tudi tokrat zadostil pričakovanjim, ko sem se kar naenkrat znašel v prelepem ambientu na avtocesti za Trst na drugi strani meje. Krivim Dan D in Big Foot Mamo, Sony Ericsson W760i in pa ubitačno postavljen znak za Škofije/Ankaran. Ni bilo prav. Je bilo pa lepo.

Neham kadit, pit. Pa jutri se začnem še učit.

Velika večina nas pride igrat samo na obalo. Celoletna prisotnost in prisebnost je na milost in nemilost prepuščena podmladku, kar pa za starešine (pravzaprav za tiste, ki se za to imajo) prinaša en neprijetni stranski učinek. Pomanjkanje kondicije, mojo-ja ali kakorkoli bi rekel občutku, da znaš in bi rad, pa ne gre (vsaka podobnost s tematiko onkrajlužnih pit je, zopet, izključno naključna). Tako po bolj ali manj celoletni abstinenci še posebno v adolescenci večurno pihanje v kos pleha prinese slabost, vrtoglavico, pomanjkanje sladkorja in višek kakšne druge substance v krvi, nakar vse skupaj rezultira v kolapsu, ki je navidez malce grozljiv, a v grobem bistvu, skupaj z nasledilnimi zaobljubami, prav hecen. Mladina, ti ga pihneš.

Adaggio

Leta prakse študentskih domov človeka utrdijo, da postane indiferenten do zunanjega kaosa sam po sebi, brez pomoči kakšnih 3rd party substanc (ali čepkov za ušesa). Ne da bi se bil čemurkoli izogibal, a po kakšni drugi uri se filtrira vso pametno dogajanje, ostanejo zgolj še želje po neizživetih željah, vsaj takšni surrealni vtisi se mi motajo po malih možganih, kot rečeno sem bil, z obzirom na prihajajočih ocenjenih 10 ur pihanja v tisti trenutek precej manj ljub instrument, spal. Presenetljivo sicer jutranja apatičnost mladeži izboljšuje njihov performans, kajti vdanost v usodo in nezmožnost percepcije zunanjih dražljajev jih pripravi k skorajda robotskem igranju.

Tako naslednjem jutro po definiciji pade tempo. Ako je prejšnji večer pivo, je jutro zagotovo kava. Dvojna. Pa tudi temeljna vodstvena koleričnost postane malodane že melanholična. No, skoraj.

Počasi, praviloma po postaji v Trstu, kapljajo še vse ostale starešine, pri katerih se človek hočeš nočeš mora zamisliti, ko ga že, zgoščeno iz vseh front, bombardirajo klišejski vtisi – ta je noseča, ona zida hišo, tretji ločen, četrti paca skupaj magisterij. Ne me spominjati, da smo sorodnih let.

Z vsemi klišeji nakupu stvar zveni že dokaj solidno. Da je fouš, je samo po sebi umevno in šele kakšen za pol takta prepozen vstop naredi štiklc zares dober. Ni prav. Je pa lepo.

Presto

Noč ni minila brez NLPjev. Pol jo je sicer pobralo kar ob obali, skupaj z presenetljivimi zgodbami prav nič klišejskega značaja, ki človeku dajo jasno vedeti, da mora ponovno redefinirati pojem problem. Drugo polovico sem prebil kot dojenček (vsaj tiste bolj mirne sorte), zjutraj me je namreč direkt ob nogah pričakalo na pol končano neznano ležeče pivo, položeno prav na vzmetnico menda sredi noči, še povsem intaktno in neskrunjeno – nekaj, kar za tistega, ki je to bil položil, ne bi mogel reči, v kolikor bi na mojem mestu takrat bilo temeljno kolerično vodstvo.

Tretji dan sviranja je bil bolj za pozabo (je bil zato sam koncert, skupaj nekje s pol takta prehitrim vstopom, toliko boljši), zato zgolj polnočni utrinek vokalno eksperimentalnega vložka.

Polog računa SAZASu: Bugler’s Holiday, Libertango in (vsaj zdi se mi) Žalostno dekle.

Vir slike: flickr

Kot že napisano, je prejšnji blog zaokrožil eno obdobje mojega življenja. Splet okoliščin in že dlje porajajoča se misel sta naposled botrovali k  dokončni selitvi in pravzaprav tudi prevetritvi. Nekoliko reinkarnacijsko rečeno, vnesti malce svežine, je ravno dovolj, kajti to ni prva objava tipa Hello World in ne označuje ne konca niti začetka, temveč prav nadaljevanje meni zelo drage zgodbe, ki jo, včasih povsem paranormalno, piše življenje.

Speaking of which, obljuba dela dolg: jeseniški vtisi

Niham med entuziazmom in otožnostjo, z dovoljšno zalogo samozavesti za naslednjih nekaj let. In vesel ugotavljam, da, čeprav zavoljo tega obdobja stati z nogami na trdnih tleh postane povsem nova izkušnja, si vseeno drznem tudi poleteti. No, včasih tudi po službeni dolžnosti.

Čeravno nas v trgovini grdo pogledate, ker smo prišli ravno minuto do zaprtja, als seid ihr von der Zeit vergessen zu sein.

In ker nam daste ravno v pravem trenutku vedeti, dass ihr euch nicht alles gefallen lassen könnt.

Punce, fajn ste. Ne samo danes.

Vir slike.

Kot sem že nekoč omenjal, je nekaj narobe z mojo avro. Vsaj kar se tiče delovanja ali bolje rečeno nedelovanja elektronskih naprav. Ne da bi posebno iztopal iz povprečnega prepričanja v avro, niti da priznavam, da ima avra karkoli zveze z enicami ni ničlami (navsezadnje je transhumanizem še vedno zgolj pravljica za lahko noč pogumnim) … a stvari okoli mene enostavno crkujejo.

Iz Nemčije sem pripeljal svoj prvi in še iz pečice sveži prenosnik, ki seveda ni deloval, kot bi moral. Niti ni ne-deloval, kot bi moral, vsaj na servisu se je repenčil kakor razposajen otročaj, ki mora ob vsakem obisku pokazati vse svoje trike. Težavo sem naposled razrešel šele danes, ko sem prišel do zaključka, da moram sebe navaditi na Visto, prenosnik pa na nespečnost ((Če koga zanima, mrežna kartica se mi je konstantno obešala. Rešitev za to je inštalacija Windows Viste (ker za XPje ni več ne podpore) in izklop hibernacije sistema, saj se po vzbujenju mrežna kartica dostikrat odloči podaljšati dremež v nedogled. )) .

Z nespečnostjo nimam problemov (oz. nespečnost ne obravnavam kot problem), utegnem biti dober učitelj.

Vir slike.

… in se konča z 2:1 v zadnji minuti!

No, tehnično 3:1 v podaljških.

V Olympiapark sem jo mahnil res mimogrede (sprva sem se bil namenil na krajši sprehod z namenom odganjanja zlih akademskih duhov, ki so me začeli strašiti in si niso dali dopovedati ne z lepa ne z grda, da so povsem odveč). Po vsem tem času, kar bivam v Münchnu, si tega parka nisem podrobneje ogledal. Prva misel, ki pade na pamet, je vsekakor urejenost. Nemška. Kot iz škatlice. Navsezadnje je to olimpijska odlika, ki po dobrih 30 letih še vedno poskrbi za skrbno negovan park, povsem drugačen od Angleških vrtov.

Obdaja ga umetno jezero, zdajle sicer zaledenelo, ki pa poleti nudi spektakularen ambient za koncerte na prostem, saj ima z ustrezno postavljenimi bregovi in manjšem odru na čelnem predelu edinstven prostor za tovrstne dogodke. Upam, da kakšnega še mimogrede ujamem.

Dalje velja omeniti še same olimpijske komplekse, iz arhitekturne plati zavite v nekakšno (strokovnjaki si prosim zatisnite oči) pajkovo mrežo. Tako stadion kot hala se dandanes uporabljata bolj za koncertne namene, v ledeni dvorani ostajajo le še hokejisti.

In potem je tu še sam park, klein aber fein, z razgibanim gričevjem, udobnimi tekaškimi stezami in tem ali onem mimogrede nepričakovano navdušujočim prizorom.